Nasveti za starše


Starši - varuhi otrokovih pravic

objavljeno: 10. okt. 2017 01:43 avtor: Vesna Breznik

Zakaj otrok potrebuje meje?

Odgovor je preprost: ker je otroških želja neskončno veliko. Starši imate svoje otroke najraje, želite jim ponuditi največ, kar lahko, in otroci po drugi strani pričakujejo vedno več.

 

Seznam želja se z leti povečuje in tako so tudi meje med potrebo in razvajenostjo vedno bolj zabrisane. Razvajen otrok je ranljiv, neodporen, zelo nesamostojen, hkrati vedno želi biti prvi, vodilni in si ni pripravljen deliti stvari s sovrstniki.

Težava nastane, ko morajo starši otroku razložiti, zakaj naj nečesa ne bi imel oziroma zakaj tega preprosto ne more imeti.


Razvajenost

Starejše generacije menijo, da so danes otroci zelo razvajeni. V njihovem otroštvu ni bilo toliko materialnih dobrin, a življenje je bilo drugačno in težko primerjamo današnji čas s časom izpred 50, 60 in več let. Časi se spreminjajo, prav tako tudi potrebe, vendar pa vzgoja in postavljanje mej ostaja. Razlika je samo v tem, kako današnji starši gledate na svet in kje boste potegnili črto med razvajenostjo in nujno potrebo otroka.

Že res, da želite svojemu otroku nuditi vse, mu odobriti vse, kar si želi, vendar je prav, da mislite tudi na kasnejši čas, na odraslost. Z razvajenem v otroštvu boste otroku resda omogočili prijetno otroštvo, ampak kako se bo znašel v odraslosti, mu bo razvajenost koristila? Razvajen otrok bo že zelo zgodaj v življenju pa tudi kasneje v odraslosti doživljal zelo bridke izkušnje, saj svet ne bo narejen po njegovi meri. Vedno, kadar bo potrebno za dosego nekega cilja vložiti lasten napor in trud, bo razočaran, saj so zanj prej vse urejali njegovi starši. Le s težavo bo opravljal šolske in delovne naloge. Trpel bo, ker ne bo najpomembnejši in vedno prvi. Vse to ga bo utrjevalo v prepričanju, da je svet slab, da so vsega krivi drugi in da je on žrtev. Otrok bo doživljal svet kot poln krivic, ki mu prepoveduje uresničevanje želja, medtem ko svojih dolžnosti ne bo videl.


Postavljanje mej

Meje so bistvene za zdrave odnose in predstavljajo pogoje, v katerih smo v določeni situaciji vsi pripravljeni sodelovati. Meje, ki jih lahko imenujemo tudi pogoji, pravila, ne zatirajo interesov otroka, ampak so pravzaprav tisto, kar uporabljamo, da v odnosih z drugimi poskrbimo zase in skušamo v življenju ohraniti nekaj reda in zdrave pameti.

Meje je potrebno začeti postavljati v zgodnjem otroštvu, od vsega začetka. Pri pomembnih stvareh morata imeti oba starša enotno stališče, pri katerih ne sme nikoli nobeden popustiti. Če je vaš partner zelo popustljiv, ga pokličite na stran in spomnite, da morata držati skupaj, tako zavoljo otroka kot tudi zavoljo številnih težav, ki si jih bosta s tem kasneje prihranila.
Vzgoja, ki mu jo boste dali, bo njegova popotnica za življenje in ko bo odrasel, vam bo še kako hvaležen za njo.

Jasna pravila in starši, ki se jih dosledno držijo, so vse, kar otrok potrebuje, da se lahko počuti varnega in ljubljenega.

Iskanje prave mere vedno pomeni postavljanje jasnih, trdnih in pravičnih mej, ki se jih mora otrok zavedati, jih poznati in se jih držati. Meje so sporočila s strani staršev ali drugih odraslih oseb o tem, katerih pravil se je potrebno držati in kakšna so pričakovanja do otrok. Hkrati otroku pomagajo, da bo kasneje na sprejemljiv način znal uveljaviti svoje interese in ideje, da se bo znal postaviti zase in se ne pustil podrediti drugim. Pomembno je, da v otrokovem najzgodnejšem obdobju naredite vse za to, da postavite zdrave meje in pri tem pri otroku ne izzovete občutkov nemoči, občutkov, da se njegovih želja ne upošteva in da se mora pač sprijazniti s pomanjkanjem. Vzgoja, ki postavlja meje, otroku ustreza, kljub temu, da se temu upira. Pomaga mu, da spozna okvirje, v katerih lahko živi in znotraj teh okvirjev se otrok počuti varno. Otroci, ki poznajo pravila, ki jih morajo spoštovati, se manjkrat vedejo neprimerno.



Kaj meje sporočajo?

Vsem okoli nas sporočajo, kdo smo, s čim smo zadovoljni in s čim ne, kaj smo pripravljeni storiti, za kaj smo pripravljeni sprejeti odgovornost in za kaj ne. Meje ne napadajo in ne sodijo vedenja drugih. Namesto, da otroka zmerjamo, da je len in brezbrižen, mu s postavljeno mejo jasno povemo, kaj želimo in kaj pričakujemo. Meje pomagajo vsem nam, da prevzamemo odgovornost za svoje izbire. Rezultat ni kazen, pač pa posledica izbire.

Meje so najmočnejše varovalo, ki ga lahko otroku ponudimo, nedvoumna pravila in smernice, ki jih morajo upoštevati in jih ne smejo prekoračiti. Otroci jih neprestano preizkušajo, a ne zato, da bi meje premaknili, ampak da bi preverili, ali ste jih nemara vmes vi spremenili. Tako bi morali otroku vsakič reči, da nečesa ne sme. Tako bo otrok jasno vedel, kje se meje končajo, počutil se bo varnega in ljubljenega. Enako velja pri vseh ostalih pravilih, ki jih postavite. Pa naj bo to pospravljanje igrač, kričanje, izsiljevanje v trgovini, neprimerno vedenje za mizo, ipd. Vsakič, ko boste na tem, da pri svojih mejah popustite, si recite, da ravno z mejami kažete svojo veliko ljubezen do otroka in ne boste več imeli težav, da bi se jih držali, vaši otroci pa bodo zrasli v samozavestne in srečne posameznike.

Zaključimo lahko s prepričanjem, da otrok potrebuje meje za varnost, zaščito, samodisciplino in krepitev odgovornosti. Dobro postavljene meje, ustrezna pravila in omejitve, ki jih otrok sčasoma ponotranji, so najboljša popotnica, ki mu jo lahko starši podarite za življeSeznam otrokovih dolžnosti

Otrokova dolžnost je, da je dejaven pri vseh opravilih, povezanih z družinskim življenjem, dokler živi v naši družini.

Otrokova dolžnost je, da upošteva najvišjo avtoriteto. Najvišja avtoriteta so prisotni starši.

Otrokova dolžnost je, da dnevno opravlja vse naloge, priprave na šolo in da bere.

Otrokova dolžnost je, da z igro, vajo in z delom izuri svoje spretnosti.

Otrokova dolžnost je, da se od staršev nauči svoje probleme reševati sam.

Otrokova dolžnost je, da svoje spore rešuje na civiliziran način. Kadar ne zmore, je dolžan poiskati pomoč odgovornih odraslih. Če je mogoče, preden izbruhne nasilje.

Otrokova dolžnost je, da pomembne informacije, dobljene na internetu, s strani vrstnikov in neznancev, preveri pri starših, odgovornih sorodnikih ali učiteljih.

Otrokova dolžnost je, da se obnaša kraju, času in dogajanju primerno. Če posameznih stvari še ne obvlada, se drži navodil staršev, učiteljev, spremljevalcev in drugih odgovornih oseb.

Otrokova dolžnost je, da se takrat, kadar dvomi in tega ne more preveriti, obnaša skladno s pravili lepega obnašanja.

Otrokova dolžnost je, da misli s svojo glavo.

Otrokova dolžnost je, da staršev ne uporablja kot zunanjo pomnilno enoto. Pomembne podatke si zapomni.

Otrokova dolžnost je, da se obnaša tako, da ne ogroža ali poškoduje sebe, drugih, živali, predmetov in stvari ter da ne škoduje naravi.

Otrokova dolžnost je, da v dvomih vpraša, preden naredi škodo.



        (Juhant, M. in Levc S. Varuh otrokovih dolžnosti. Ljubljana: ČMRLJ, 2013)

  

Seznam dolžnosti staršev

Dolžnost staršev je, da včasih pokažete, včasih svetujete in včasih ukažete.

Dolžnost staršev je, da vzgajate otroka s pravili, prepovedmi in navodili, neodvisno od tega, koliko je to vašim otrokom všeč.

Dolžnost staršev je, da pričakujete, da se bodo skušali otroci upreti tako, da bo to za njih najbolj učinkovito.

Dolžnost staršev je, da ste odgovorna avtoriteta, ne glede na to, kje z otrokom ste.

Dolžnost staršev je, da vzgajate z besedo in zglednim ravnanjem, skladno s svojimi vrednotami.

Dolžnost staršev je, da se z otrokom ukvarjate ob vzgojni priliki ali zahtevi, ne takrat, ko imate vi ravno voljo in čas.

Dolžnost staršev je, da spremljate razvoj otroka. Informacije o otrokovih posebnostih, ki jih dobite od vzgojiteljic in svetovalnih delavk, jemljite resno in ukrepajte. Če je težava resna, ste že na pravi poti. Če se izkaže, da znaki so, problema pa ni, boste vedeli, da ste storili »vse«.

Dolžnost staršev je, da preverite in predvidite, kaj dolgoročno pomeni, če v vzgojo otroka vpeljete neko modno novost.

Dolžnost staršev je, da prepoznate, kaj je tisto, kar otroka žene naprej, kar ga veseli, kar mu omogoča, da se izrazi, da mu pomagate najti in ga spodbujate na področju, kjer bo morda lahko nekoč posegel po zvezdah – ne po vaših, po svojih!

Dolžnost staršev je, da otroku pomagate organizirati delo za šolo in dom ter ga nadzirate.

Dolžnost staršev je, da naučite otroke svoje probleme rešiti. Ne pa, da jim jih kradete.

Dolžnost staršev je, da se postavite na stran učiteljev in šole in v sodelovanju rešujete tudi najbolj nenavadne zaplete.

Dolžnost staršev je, da otroke pripravite na sedanjost in prihodnost. Da jih pripravite za v svet, ne za doma.

Dolžnost staršev je, da pomagate drugim svoje otroke vzgajati na mestih, kjer ste sami očitno storili premalo. Ne pa da otroke pred intervencijami iz okolja zaščitite.

Dolžnost staršev je, da ste stalnica v otrokovem življenju.



         (Juhant, M. in Levc S. Varuh otrokovih dolžnosti. Ljubljana: ČMRLJ, 2013)

 

Drobne zgodbe - drobni nasveti

objavljeno: 10. okt. 2017 01:40 avtor: Vesna Breznik

 Bil je nežen, droben deček, rad se je igral sam.  Njegov očka je bil visok, močan, glasen in poznal je vse, ki smo bili zaposleni na šoli. Od čistilke do ravnateljice. Z vsakim je spregovoril vsaj kakšno besedo.

Nekega večera je deček potožil očetu:  »Tim mi je vzel svinčnik in ga zlomil. Rekel je, da sem reva, ker ne znam igrati nogometa.«

Očka mu je z dobrimi namenom svetoval: »Sinko moj, ne pusti se. Jutri vzemi ti njegov svinčnik in ga zlomi. On je reva.«

Deček je pokimal, oči so se mu zasvetile in v svojih mislih si je že predstavljal, kako bo težavo rešil naslednji dan. Ja, točno tako bo storil kot mu je rekel očka. On že ve.

Ko ga je očka peljal v šolo, sta še enkrat ponovila celo zgodbo. Kaj mora storiti in kako.

Naslednji dan je deček pogledoval proti sošolcu in želel je izpolniti obljubo očetu. Saj ga ima tako rad.

Saj bi, pa ni zmogel. Razmišljal je samo še o tem, kako bo očka razočaran. In res je bil. »Pa kako nisi mogel vzeti svinčnika nazaj. Pa kakšen fant si. Sramoto mi delaš,« je glasno prekipeval oče.

Sporočilo očeta dečku se je glasilo: »Saj ne zmoreš. Reva si, saj niti svinčnika ne moreš vzeti sošolcu.«


Kateri je pravilen nasvet za vašega otroka?

Pravi odgovor je, da pravilnega nasveta ni.

V tej zgodbi ni pomembno, ali je bil nasvet pravi ali ne.

Kaj bi moral storiti očka?

Najprej bi moral sina SLIŠATI. Dnevno srečujem otroke, ki mi povedo, da jih starši ne SLIŠIJO. Včasih sedijo poleg mene in govorijo, govorijo, ... , ker doma niso slišani.

Včasih otroke samo vprašam: Kaj bi želel/a, da bi tvoji starši slišali?

In govorijo, govorijo ...


Če želite ohraniti  stik z otrokom, ga morate poslušati in mu postavljati prava vprašanja.

Postavljate otroku prava vprašaja.  Vzemite si čas, poglejte ga v oči, primite ga za roko, ugasnite televizijo in POSLUŠAJTE.

Naj vam naštejem nekaj vprašanj, ki otroku dajo občutek slišanosti in sprejetosti.

Povej mi malo več o tem? ...ČAKAMO IN SMO TIHO.

Kako si se počutil, ko se je to zgodilo? ... ČAKAMO IN SMO TIHO.

Imenujemo čustva. Ali si bil žalosten? Si bil jezen? Ali te je bilo strah? POSLUŠAMO IN SMO TIHO. 

Kako si odreagiral, ko se je to zgodilo? Kako si se ob tem počutil? Kaj bi lahko naredil drugače?

Petra Škarja v knjigi Česar nas niso naučili v šoli pravi: »Vprašanja so vodilo naših sprememb.«

Ko na predavanjih postavim staršem vprašanje:

» Kaj bi rekli vašemu otroku, ko vam pove, da ga je učiteljica  geografije že trikrat poslala iz razreda?«

Kaj mislite, kateri so najpogostejši odgovori s strani staršev?

Zakaj ravno tebe? Ali je s tabo nekaj narobe, ali pa z njo? Da se slučajno ne bi ponovilo.

S takimi vprašanji se komunikacija zaključi. Otrok vam bo iz dneva v dan povedal manj. Vprašanje zakaj že nakazuje, da otroka nečesa obtožujemo. Ko otrok to začuti, v nadaljevanju išče odgovor, ki nas bo zadovoljil. Ta pa je velikokrat daleč od resnice.


Kakšna vprašanja zastavljate otroku, če ste nanj jezni?

Najprej se umirite. Otroku lahko pojasnite, da potrebujete nekaj trenutkov za razmislek. MEDTEM STE TIHO.

V nadaljevanju začnete z zastavljanjem sledečih vprašanj:

1.    Ali mi lahko malo več poveš o tem?

2.    Vidim, da imaš pri geografiji težavo?

3.    Kako boš rešil težavo? Ali ti pri reševanju te težave lahko pomagam?

4.    Do kdaj boš rešil težavo?

Vse rešitve, ki jih bo predlagal,  vam ne bodo všeč. Kljub temu ga lahko s pravimi vprašanji in jasnimi pričakovanji glede sprejemljivosti nekega vedenja peljete k temu, da začne težavo konstruktivno reševati sam. Otrok to zmore SAM, vi postavljate samo okvirje.


Katera so dodatna vprašanja, ki jih lahko zastavite otroku?

5.    Če težave ne boš rešil, boš imel v šoli lahko posledice. Kakšne posledice misliš, da bi lahko imel?

6.    Kaj boš naredil naslednjo uro geografije?

Takšen način razmišljanja je popotnica za reševanje vseh težav, na katere bo otrok naletel na poti odraščanja. Morda njegova rešitev ne bo najbolj učinkovita, vendar bo to OTROKOVA IZKUŠNJA in iz nje  se bo naučil največ. Pridobival bo samozavest in osebnostno bo rastel.


Kaj naredi oče iz zgornje zgodbe napačnega?

Rad ima sina in ker je človek z izkušnjami, mu je le svetoval.

Oče ni prisluhnil otroku, ni vzel v zakup, da je njegov otrok popolnoma drugačen od njega. Prav tako nima njegovih izkušenj, medtem ko sta si karakterno popolnoma različna. S svojimi pričakovanji do otroka ga je tako obremenil, da je njegova samopodoba strmo padala. V najstniškem obdobju se je popolnoma zgubil. Pripravljen je bil slediti mladostnikom, ki so imeli vedenjske težave in so mu oni postavljali pravila igre.

Otroka je bolj bolelo to, da ni zadovoljil očetovih pričakovanj kot to, da  mu je sošolec vzel svinčnik.

Očka bi moral le verjeti vanj in deček bi moral slišati. »Verjamem vate, vem da ti bo uspelo.«  In, ko bi prišel iz šole, bi zopet postavil vprašanje: »Kako ti je uspelo?«

Robert Reasoner v knjigi Kako vzgojiti srečnega otroka pravi sledeče:  

Bolje ga boste razumeli, če:

1.    ga boste poslušali in mu ne boste dajali sodb o tem, kaj je prav in kaj ni;

2.    izogibajte se temu, da bi mu govorili, kaj mora narediti;

3.    priznajte mu, da je prav, da se počuti tako kot se;

4.    pokažite mu, da upoštevate njegova čustva.

Samo tako bo imel otrok OBČUTEK VARNOSTI, IDENTITETE, PRIPADNOSTI IN SMISELNOSTI.

 



                                                                                           Neva Strel Pletikos

                                                          Univerzitetni diplomiran pedagog, profesor sociologije, 

                                                                                              NLP Coach, TA Consulter

 

1-2 of 2